Nisem se kolesal

Ce ste prebrali vcerajsnji vnos, vam je mogoce jasno, o cem govorim. Naj se omenim, da italijanov v veliki vecini ne maram. Res ne maram. Glasni so, zamujajo, vse jim je treba trikrat povedat, da koncno razumejo, kaj jim hoces povedati,...

Zjutraj sem vstal ob sestih, si pripravil fotoaparat, kolesarsko opremo- the whole deal; majico, hlace, celado, se rokavice sem imel s sabo. V sluzbo sem sel ze pred sedmo uro, da sem preveril kolesarsko pot (da se slucajno ne bi izgubili). Malo pred deveto uro sem se preoblekel v super-duper-cycling opremo, prvi udelezenec (edini ne-italijan) je ze cakal na odhod. Razlozil sem mu potek poti, izleta se je veselil.

Ura devet. Italijanov ni. Ura 9.15. Italijanov ni. Ura 9.30. Italijanov ni. Izlet odpovedan, gost seveda razocaran. Mater jim. Niti toliko niso bili uvidevni, da bi prisli povedat, da ne bodo sli. Zdajle cakam, da bo ura 9 zvecer, me zanima, ce se bodo takrat pojavili. Presenecen ne bi bil...

Pa naj se kdo vprasa, zakaj ne maram italijanov.

Vsaj ena fotka ob ogledu poti je koliko-toliko ratala. Res ze potrebujem polarizator za tole Sigmo.

Po drugi strani pa mi je malce odleglo, saj me precej zafrkava alergija na cvetni prah. Smrkam, kiham, oci me srbijo... Ne vem, kako bi izgledal izlet, ce bi se zaradi tega vsakih nekaj minut ustavljali.

Po drugi strani pa zelena trava in modro nebo > alergija.

Lep pozdrav,

Ales